Iz megle na sonce

     Dva dni smo izkoristili za poznojesensko kolesarjenje. Zapeljali smo se do sonca in sicer včeraj do Cola. Prebrcali smo dokaj naporno hribovsko turco. Najprej do Abrama pod Nanosom in potem spust do Ajdovščine ter preko Lokavca na Predmejo in nazaj na Col. Slikovita cesta proti Predmeji je proti vrhu speljana skozi skalne predore in nad globokimi prepadi, kar ji kljub težavnosti doda poseben čar.

    Danes pa smo izbrali bolj ravninsko, pa na žalost tudi prometnejšo traso in sicer od Brestovice pri Komnu do Gradeža in nazaj na izhodišče.

Lepo mestno jedro sestavljajo male uličice in nešteto lokalov, vse pa je zgoščeno okoli veličastne bazilike. V njej so menda čudoviti mozaiki, katerih pa si žal nismo uspeli ogledati, ker je potekal obred svete maše. Pa nič zato, ker smo prijetno topel sončen dan izkoristili za posedanje ob dobri kavi. Kot pravi domačini smo tudi prakticirali "Dolce far niente" oziroma sladko brezdelje.

    Je pa razpotegnjena peščena plaža bolj samevala in tudi v dokaj umazanem morju ni bilo kopalcev, le nekaj samotnih uporabnikov supov se je vozilo po mirni gladini.

    Lep dan pa smo zaključili z obiskom Turistične Kmetije Škerj v Tomaju

 

Bil je že čas

     Obrisala sem prah s šivalnega stroja in poiskala že v začetku poletja zastavljen projekt večje krpanke. Sešiti je bilo potrebno še nekaj blokov, ter jih povezati v celoto. Nakar sem naredila tako imenovan sendvič ter hrbet polnilo in lice skupaj spela z bucikami in pripravila za prešivanje.

In sedaj me bodo, dokler ne bom zaključila s prešivanjem malce boleli hrbet, oči in roke, in proti koncu ga bom že malce sita. Potem me čaka še ročno šivanje zaključnega robu in potem upam, da ga v roku enega tedna dokončam, poslikam in objavim juhej.

Ni mi dolgčas

     Moji dnevi so vedno prekratki. Zapolnijo jih šport, peka, šivanje, pletenje, vrt... Uživam v naravi in vsak letni čas me očara po svoje.
V jesenskih dneh uživam v čudovito toplih barvah, prijetnih sončnih žarkih, ob deževnih dneh opazujem dežne kaplje in megla ki se tiho priplazi čez travnike ter naredi ter ovije naravo kot v najtanjšo tančico.

V tem jesenskem času počasi pobiram zadnje pridelke z vrta in tega pripravim za zimo.

In tudi kaj spečem, tokrat cimetovi polžki. Testo umešano s sladkim drožastim nastavkom, vzhajano, zvaljano in premazano s stopljenim maslom, ter posuto z rjavim sladkorjem in cimetom. Testen pravokotnik, zvit kot za rulado, sem narezala na cca 2 cm debele polžke in jih premazala z mešanico jajca ter mleka in posula s sladkornimi zrnci. Enostavno pecivo za popoldanski prigrizek ob čaju. Le zaradi priprave testa z drožmi je potrebno planirati peko dan ali dva prej.  

V Gorico na pico

     Malce sem se polenila, kar se tiče pisanja dnevnika, pa čeprav so dnevi zapolnjeni z različnimi aktivnostmi. Pretekli teden smo s kolegicami, pravzaprav nekdanjimi sodelavkami šle z vlakom "v Gorico na pico". Bil je krasen in topel jesenski dan, pravzaprav kar vroč. Do solz smo se nasmejale ob obujanju spominov, kako smo hodile v staro Gorico po kavbojke. V tistih časih so bili cariniki strah in trepet ob prehodu meje. Pred njimi smo bili prestrašeni in ponižni in potem presrečni, ko so nas spustili čez mejo po nakupih. Še večja sreča pa je bila ko in če nam je uspelo nazaj grede čez mejo pretihotapiti dvoje ali troje hlač in to tako, da smo imeli oblečene ene čez druge. Ja lepi spomini. Manj lepo pa je današnje središče stare Gorice, ki vidno propada. No nekaj renovirajo in morda bodo uspeli oživeti in obnoviti dotrajane stavbe do leta 2025 ko sta Gorica in Nova Gorica Evropska prestolnica kulture.