četrtek, 18. avgust 2016

Sadim, presajam...

V avgustu je še čas za sajenje sivkinih podtaknjencev (menda) tako sem jih nekaj posadila, pa če se bo le kateri ukoreninil bom vesela.





Istočasno sem pod "božjim drevcem" oziroma bodiko opazila nekaj malih rastlinic, ki so se zasadile iz odpadlih semen in če se bodo male bodike dobro ukoreninile jih bom ob koncu leta podarila.
 Sadie natreska so že nekaj časa čakale da jih presadim,pa sem kupila veliko glineno skledo, mednje za dekoracijo postavila nekaj kosov počenega glinenega podstavka in sedaj,ko se poletje skorajda poslavlja imam letošnji poletni nasad.



torek, 16. avgust 2016

Skutna tortica z robidovim želejem




Nekaj sladkega je bilo potrebno speči iz sestavin ki so bile pri roki, pa sem malo improvizirala.
V testu sem del moke nadomestila s kakavom, ter za malo bolj specifičen okus dodala kar začimbe za kuhano vino.

Za skutni nadev sem skuto zmešala s sladkorjem, limonino lupinico, ter na koncu dodal še sneg beljakov in ga narahlo vmešala.

Na že pečeno osnovo sem nadevala še skutni nadev in pekla še cca 10 minut.

Med tem sem pripravila robidov žele. Robide sem kuhala z nekaj sladkorja, da so se zmehčale, nato sem maso prepasirala in dodala želatino v prahu.

Vse to sem prelila preko ohlajene tortice in jo postavila za dobri dve uri v hladilnik.











ponedeljek, 15. avgust 2016

Peklenski Zoncolan

Lepo nedeljsko jutro je napovedovalo čudovit dan. Le teža v želodcu, zaradi napovedanega dokaj težkega kolesarskega podviga je nekako zameglila vso to lepoto.
V jasnem jutru smo se podali od doma, skozi Kranjsko goro in Trbiž proti Tolmezzu od tam pa proti Sutriji našem izhodišču za vzpon na Zoncolan.


Od treh poti, ki vodijo proti vrhu naj bi bila ta nekako najlažja.


Prvih deset kilometrov se cesta enakomerno dviga z ne prehudim naklonom vse do kraja Zoncolan. Tam se cesta odcepi proti vrhu in istočasno zoži, do vrha pa nam obcestna tabla pokaže da je še dobrih 3,3 km.
Takoj nad vasjo pa pride kruta realnost in cesta se postavi pokonci, da so noge krepko zapečejo, pedala le s težavo obračaš.
In tako vse do vrha klanec ne popusti, iz ovinka v ovinek trpiš in upaš, da se bo malo poravnalo in boš lažje zadihal, pa je za vsakim ovinkom še malo bolj napeto.
In ko že zagledaš vrh, te do njega čaka še peklenskih 700 m vzpona in potem odrešite...
Na vrhu, ko uspeš priti do sape in se ozreš naokoli pa čudoviti razgledi in pa peščica zadovoljnih kolesarjev, ki so uspeli premagati Zoncolan.





Sledil je strm spust proti Ovaru (od tukaj je vzpon še bolj peklenski), skozi nekaj krajših tunelčkov, spodaj pa postanek za kavo, s pogledom proti vrhu in potem še slabih 40 km kolesarjenja do našega izhodišča.
In moje mnenje; tako hudega klanca še nisem vozila in ne pravijo mu zastonj "peklenski", ampak zmagala je trma in na koncu koncev je bil to tudi neke vrste izziv.









torek, 9. avgust 2016

Iz starega novo

V omari imam kar nekaj starih vendar kvalitetnih platnenih rjuh. Le teh danes skorajda  ne uporabljamo več, zaradi njihove kvalitete jih pa tudi nisem želela razrezati kar tako za krpe ali kaj podobnega.
Pa sem prišla na idejo da sešijem oblačila za vzglavnike. Ker jih potrebujem in ker znam šivati se mi zdi nakup novih nepotreben strošek ,pa še kvalitetno blago imam doma.
Malo sem se poigrala z ročnimi aplikacijami (da ni bilo preveč monotono) pa še nekaj pisanih gumbov sem dodala in tako imam nova oblačila dimenzij cca 75/60 cm.
Sem kar zadovoljna in bom v kratkem sešila še kakšnega, če mi bo le čas dopuščal.





nedelja, 7. avgust 2016

Zadnji dan dopusta

Zadnji dan sem preživela ležerno, brez kolesa, brez šivanja, brez hitenja...
Nedeljsko jutro je bilo prijetno hladno, jasno, na vrtu sta dišala sivka in rožmarin...
Zalila sem vrt, porezala nekaj sivke, si skuhala kavo, jo natočila v mojo novo skodelico, si odrezala svež domač kruh in skupaj z domačim maslom in breskovo marmelado vse skupaj odnesla na vrtno mizo in uživala v zajtrku, v tišini, v vonju zelišč in rož.
Tudi to je dopust









Malo po sosednji Avstriji in malo pri nas

Zadnje dni dopusta sva kolesarila malo čez mejo. Zgodaj zjutraj sva se podala proti mejnemu prehodu Ljubelj. Skozi staro mestno jedro Tržiča, proti Podljubelju in naprej proti vrhu. Na cesti je bilo malo več prometa vendar ni bilo moteče.

Sledil je spust proti Borovljam, pa naprej proti Selam, kjer se je cesta po ozki soteski vseskozi rahlo dvigala. In Na koncu se je odprl pogled na vas Sela ki leži na višini dobrih 900 m. Vas leži na planoti s pogledom na greben Košute.




Na koncu vasi je sledil še dober kilometer dolg vzpon na Šajdo in potem spust proti Železni kapli.


Od tu pa zopet vzpon proti Jezerskem vrhu in mejnem prehodu. Ta del ceste je lepo speljan, z ne prehudim naklonom. Potem pa je sledil spust do jezera in naprej proti dolini.



Lepi kraji , dokaj neprometne ceste, čudoviti razgledi in na koncu skoraj 145 prevoženih kilometrov in kar nekaj višinskih metrov.

Naslednji dan pa je bilo na sporedu nekaj lažjega- Rogla iz Zreč. Ha, ha sem mislila lažjega pa ni bilo. Bilo je krajše ampak strmina pa tudi ni bil"od muh".
V prvih petih kilometrih je klanec kar hud kasneje pa popusti in do vrha  sem prav uživala v vožnji.


Na vrhu je bilo veliko popotnikov, športnikov (na pripravah), kolesarjev in izletnikov. Čudovita zelena pokrajina, prijeten hlad, ter prijaznost gostinskega osebja so nas prepričali da Roglo še obiščemo in smo se kar težko vrnili v poletno vročino v dolino.



torek, 2. avgust 2016

Morje, sonce, kolo, klanci...

Minilo je že kar nekaj let, kar sva bila v glavni sezoni na morju. Ko so bili otroci majhni smo hodili na morje v mesecu juliju in avgustu.Kasneje, ko so odrasli in dopustovali s svojo druščino sva z možem hodila na morje v juniju in septembru.Izbirala sva tak čas da sva lahko kolesarila in še ni bilo prevroče.
Za mene je september najlepši mesec za uživanje na morju, ni prevroče, voda je topla, ni "gužve" tako v mestih kot cestah in plažah - za naju, ki ne zdrživa dolgo brez kolesa idealno.
Letošnje zadnje julijske dni pa sva se za spremembo odpravila v Baškem Polju. Domači so tu dopustovali in naju povabili.



Sprva je bilo mišljeno, da kolesa ostanejo doma, ampak če se že peljeva tako daleč, jih bova pa vseeno vzela in "skočila " na najvišji vrh Biokova-Sv. Jure 1.762m.


Zaradi vročine sva najini kolesi "zajahala" že malo čez peto uro zjutraj, ko se je ravno pričelo daniti, vendar je bilo ozračje še prijetno sveže.
Do Makarske in odcepa proti najinem cilju sva vozila po magistralki, kar ni bilo ravno prijetno zaradi "dirkanja" tovornjakov, kasneje pa se je promet umiril, in cesta se je vseskozi enakomerno dvigala, le proti koncu je bilo nekaj kratkih malo strmejših predelov.






Na vrhu sva izkoristila čas za kratek postanek in pogled proti dolini. Sledil je lep spust proti Makarski, tu pa naju je pričakalo kaotično stanje na prometnici, kolone razgrete pločevine pred semaforji, turistični vrvež, turisti ki so ležerno prečkali cesto kjerkoli je pač naneslo... To je bil za mene najbolj stresen del poti.




Ko sedaj doma, po nekaj dneh strnem vtise; čudovite plaže, plavanje v  kristalno čistem morju s pogledom na skalnati masiv Biokova sproščujoče, čisti užitek, po drugi strani pa nisem več vajena plaže, kjer leži brisača pri brisači, dopustnikov, ki se pražijo cele dni na vročem soncu, večernih sprehodov v mesto, kjer se zaradi množice ljudi premikaš po polžje, pa razglašenih "terasa bendov"...
Ja to je pač dopust v glavni sezoni.