Nekaj sladkega

     Za Miklavžev večer je pri nas tradicija da so na mizi doma pečeni piškoti. Saj je veliko dela, pa tudi sestavine, če želiš kvalitetne niso ravno poceni. Ampak okus domačega piškota je pa tisti ki odtehta vse ure dela. Pa tudi tisti čudoviti vonj po peki, ko diši cela hiša, takrat veš da se bližajo prazniki. No nekaj sem jih že napekla, da mi ne bo čas ušel, pa tudi hiša prekrasno diši.

    Mene pač ne premamijo trgovine s kupom nepotrebne praznične krame, ne osladna reklamna sporočila, ne pompozno prižiganje lučk skorajda že v vsaki vasi. Meni je ljubo če sem doma, pečem piškote, pletem, šivam, preberem dobro knjigo, spijem dišeč zeliščni čaj iz rožic nabranih poleti v hribih...No idealno bi bilo, da bi zapadel še sneg ampak to bi bilo pa že čisto preveč kičasto.

    
 

obeski za ključe

     Nikoli nisem toliko na tesno s časom, da se nebi lotila novega projekta.  Med brskanjem po zalogi materiala za ustvarjanje sem našla še tri krasno potiskane rolice umetnega usnja. Mislim da je že kar nekaj let kar sem jih kupila na sejmu za ustvarjalce v Vicenzi. In seveda so se mi začele v glavi takoj vrteti ideje za kaj vse bi to lahko uporabila. In je padla ideja, da bodo iz tega lahko eni lepi obeski za ključe. Takoj sem iz lepenke naredila šablono. Malce me je skrbelo, kako bo s šivanjem, pa se je zelo lepo šivalo brez tiste posebne tačke za usnje. Obeske sem napolnila s polnilom (mogoče jih bom namesto mehkega polnila nekaj testno napolnila z rižem, da bodo težji). Nekaj testnih vzorčkov z izrezanim srčkom sem naredila, da bom pomirjena😄 sedaj me čaka peka Miklavževih piškotov. To je pač tradicija ki jo ohranjam že na leta.

Še imam sivko

     Poleti, ko sivka cveti jo naberem in posušim. Potem te dišeče cvetove uporabim, da z njimi napolnim srčke sešite iz blaga. Te podarim prijateljem in znancem, ki so jih vedno veseli, saj vonj sivke marsikomu prekrasno diši. Srčke lahko obesimo v omaro z oblačili, avto, pohodniški nahrbtnik...

    Te zadnje sem sešila za namen dobrodelnega bazarja v vrtcu katerega obiskuje vnuk. Zbran denar bodo porabili za obnovitev igral.

Barvita peka

     Tretje leto zapored sva imela z vnuki peko pred-Miklavževih piškotov. Letošnji medenjaki so bili barviti, okrašeni z raznobarvnimi sladkorčki, perlami, sladkornim ledom in seveda barvitimi sladkornimi oblivi. Vnuki so bili zelo zadovoljni, midva tudi. Vsak je v škatli odnesel svoje piškote, kuhinjski kaos je pospravljen, perlic za eno smetišnico pomedenih, midva pa imava sedaj prost preostanek nedeljskega popoldneva.

    Drug teden pa tudi sama začnem s predpraznično peko, se že veselim, nimam pa še izbora piškotov, ki jih bom letos pekla.

Lučke iz paus papirja

       Ni mi pomoči in za to stanje je najbolj kriv https://www.pinterest.com/. Kadarkoli na tej spletni strani vidim kakšno idejo (in teh je tu nešteto), pa če mi je zelo, zelo všeč(in običajno mi je) in če imam doma material (za kar ni dvoma), potem moram to idejo takoj uresničit. Predvsem so ti "napadi " pogostejši v jesenskem in zimskem času, ko so dnevi krajši, ni več dela na vrtu, ni več pravega vremena za kolesarjenje in ko še ne zapade sneg, ker takrat je pa čas za smuči.

    Tokrat so bile to male lučke iz paus papirja. Torej potrebuje se malce trši paus papir, tanko šilo ali iglo za perforacijo, lepilni trak, lepilo, škarje, majhen kos stiroporja ali česa podobnega za podlago ter čajne svečke.

    Na navaden papir s svinčnikom narišemo poljuben motiv ali pa ga natisnemo, potem ta motiv z lepilnim trakom prilepimo na paus papir (motiv spodaj, čez paus) in potem z iglo ali tanjšim šilom po motivu naluknjamo-perforiramo.Za daljše ravne linije sem uporabila kolešček, katerega sem že davno nazaj uporabljala za prenašanje krojev iz revij.

    Tu potrebujemo podlogo debelejšega stiroporja (ali česa podobnega), da se igla zabada skozi paus v stiropor in ne v mizo. Pri meni so luknjice 1 mm narazen. Po koncu odstranimo papir z motivom, ter lučko zlepimo v obliki tulca. Tu sem uporabila dvostranski lepilni trak. V sredino postavimo čajno lučko in motiv se v nežni svetlobi lepo vidi. 

  

Knjige in še kaj

     Po kar nekaj letih sem zopet obiskala Ljubljanski knjižni sejem. To je nekaj kar je dobro za mojo dušo in nekaj kar ni dobro za mojo denarnico😊. Super mi je bilo ker je blizu, enostavno dostopno z vlakom ali avtobusom, ter v dopoldanskem času, ko so obiskovalci v večini le šolarji in upokojenci. Pa še čas je ravno pravi ko ljudi še ni zagrabila tista praznična nakupovalna mrzlica.

    Bila sem zmerna, dve knjigi zame in nekaj za vnuke. Ja seveda bi jih lahko nabrala za majhen voz ampak nekje mora biti meja😧.

    

    Ob vrnitvi pa sem se ustavila še v mali mojstrski obrtni delavnici https://sitar.si/ z več kot stoletno zgodovino izdelovanja štampiljk, kjer mladi oblikovalki nadaljujeta tradicijo. Nekoč si bom naročila svoj Ex libris, tokrat pa sem kupila samo nekaj za vnuke in pa dve majceni štampiljki in črnilo za tekstil, za svoje izdelke. Vesela kot majhen otrok 🥰

Zavitek

     Nisem imela prave ideje kaj speči za posladek pri kosilu. Nekaj kar ni komplicirano, hitro, pa da so sestavine doma. In je padla odločitev, jabolčni zavitek. 

    Letos nimamo niti enega domačega jabolka, za kar je poskrbela spomladanska pozeba 😞. Posledično jih kupujem v trgovini, vendar so za moj okus preveč kašasta, brez okusa in sočnosti, pa še draga so. Sem iskala pri bližnjih kmetih, pa jim je pridelek prav tako odnesla pozeba, žal. Torej sem za jabolčni zavitek porabila tista trgovinska kašasta jabolka in tudi tu se je poznalo, da ni tiste prave sočnosti in kisline. Ne rečem da ga ne bomo pojedli vendar pa je okus iz domačih čisto drug. No vsaj testo je bilo domače. Tu pa sedaj nič več ne kompliciram: naredim ga iz cca 300g moke, malce soli, dobre žlice olja, ter 1,5 dl mlačne vode. Vse skupaj umesim (kar strojno) , nato pa oblikujem hlebček, ga premažem z oljem ter pokritega pustim počivati cca 1 uro. Če je testo prevlažno dodam še malce moke, če pa je presuho pa malce vode.  Razvlečeno testo pokapam s stopljenim maslom in prepraženimi drobtinami. Tokrat bi bilo bolje, če bi drobtine izpustila, ker je bil zaradi jabolk zavitek že tako premalo sočen. Na 2/3 testa razgrnem naribana jabolka, malce rozin, naribano limonino lupinico, potresem s sladkorjem in vanilij sladkorjem, ter mletim cimetom in mletimi klinčki (vse to po okusu). Pekla sem ga slabo uro na 180stopinj, je pa to odvisno od posamezne pečice. No ni bil nek presežek (sem naredila že boljšega), vendar če se domači ne pritožujejo mi je tudi prav.