Kolesarska po Gorenjski

Pravijo da tisto, kar imamo "pred nosom"premalo cenimo. Našo deželico začnemo gledati z drugimi očmi šele, ko jo pohvali kakšen turist iz druge države. In če greš v teh poletnih dneh skozi Ljubljano opaziš ogromno tujcev, kateri si ogledujejo naše glavno mesto, pa seveda enako je na Bledu, Bohinju,Vršiču ali na obali.Tudi ko se voziš po Gorenjski s kolesom in to ne po ravno najbolj obljudenih cestah srečaš tujce z motorji in avtomobili, kako raziskujejo tudi tiste skrite kotičke Slovenije.
Za to kolesarsko turo sva se odločila neko sobotno jutro . Pa sva jo "mahnila" iz Škofje Loke, mimo Kranja,Tržiča in "pod gorami" do Radovljice, pa skozi Kropo vzpon na Jamnik in spust mimo Dražgoš v Železnike in nazaj domov. Lepa in za mene kar naporna turca.

 

Za konec poletja

Vsi letni časi so mi ljubi, vendarker sem rojena v znamenju raka mi je poletje najljubše. Rada imam morje, njegov vonj, zvok nežnega valovanja, jutranjo mirno gladino , ko ga nežno božajo sončni žarki, pa zvok škržatov in krike galebov.

 

Rada imam prebujajoča jutra , ko je vse tako mirno in spokojno, ko sonce ravno pokuka čez obzorje, ko valovi nežno pljuskajo na obalo, ter kotalijo kamenčke, da le ti postanejo gladki in bleščeči.

In tako sem vsako leto na obali iskala školjke, čisto majhne pa  malo večje, bele, sive, v obliki polžkov in take kot male posodice. Te školjkice smo potem doma sušili na soncu, da so izgubile svoj vonj, potem pa shranili v kovinske škatle. Malo se je pozabilo na njih, ampak sedaj pa vsako leto, za konec poletja izdelam en tak okrasni venček za slovo od poletja.

S kolesom na Soriško planino

Na prazničen dan je padla odločitev-greva na kolo in to zgodaj zjutraj, da se izogneva hudi vročini. In najin cilj je Soriška planina. Pa sva se podava malo čez pol osmo zjutraj. Po Selški dolini, preko Dolenje vasi in Selc do Železnikov. Že dolgo nisem bila v tem kraju in sem bila prijetno presenečena nad urejenostjo tako samega kraja - urejene ceste, parkirišča,kot hiš, katerih okna so polne cvetja. Toda cesta malo iz Železnikov proti odcepu za Davčo in naprej do odcepa za Sorško planino pa je katastrofalna. Sploh ne veš ali se voziš po asfaltirani cesti ali slabem makadamu. Del ceste proti Soriški je urejen, del pa še vedno čaka na obnovo.Le kdaj se bodo prebivalci te lepe vasi vozili po obnovljeni, lepi cesti in to v celoti?

   

Paradižnikova mezga

Paradižnik je obilo dozorel, zato sem skuhala domačo paradižnikovo mezgo. Najprej sem paradižnik narezala na večje koščke in ga s paličnikom zmlela v gosto zmes, katero sem stresla na cedilo prekrito s tanko krpo. Cedilo z mezgo sem postavila nad večjo posodo in pustila da odteče vsa odvečna voda (najbolje je pustiti čez noč). Naslednji dan sem odcejeno zmes stresla v večjo posodo jo solila in poprala po okusu, ter kuhla do vretja in še kakšnih pet minut več. Z njo sem napolnila male kozarčke, na površino vsakega pa vlila žličko olja ter zaprla s pokrovčki.Mezgi lahko dodamo rožmarin, baziliko, timijan... stvar okusa vsakega posameznika.

Zelenjava iz vrta

Letošnje leto je sicer radodarno s sončnimi žarki in vročino, pa toliko manj s prepotrebnim dežjem. Vendar ta toplota dobro dene paradižnikom, jajčevcem, paprikam, bučkam in vsa ta zelenjava je v našem vrtu  res obilno dozorela.

Šenjanževo olje

Ko se prične poletje nas s svojimi živo rumenimi cvetovi vabi šenjanževka da jo naberemo. Vsako leto v tem času naberem cvetove in zelenje ter jih namočim v oljčno olje. To zaprem v steklen kozarec in postavim na sonce, kjer "zori" pribljižno štiri tedne. No danes sem "rubinasto" rdeče olje odcedila in z njim napolnila male stekleničke. Le te sem predhodno pobarvala z modro barvo, kajti šenjanževo olje je priporočljivo shranjevati v temnih stekleničkah. Olje uporabljamo za zdravljenje opečenim mest na koži, poškodovane kože ,odrgnine in pa za negovanje suhe kože po prhanju. Nekateri ne prenesejo ostrega vonja šentjanževega olja, meni pa prav prijetno diši.

Tilda in srčki polnjeni s sivko

Že odkar sem prvič videla izdelke in kreacije pod blagovno znamko Tilda -www.tildasworld.com mi je vse v povezavi s tem izredno pri srcu. In tako sem med pohajkovanjem po ljubljanskih knjigarnah opazila knjigo in jo seveda tudi kupila.



In ker mi ustvarjalna žilica ni dala miru sem takoj sešila nekaj srčkov s krilci, jih napolnila s polnilom in sivko, katero sem predhodno zašila v platnene vrečke.



Vzpon na Krvavec

Zaradi napovedi še enega vročega dne je bilo potrebno od doma že ob sedmi uri . In potem preko Kranja,Šenčurja in Cerkelj do za mene težjega vzpona kot je Vršič. Že ob vznožju ti klanec pokaže "zobe" in kakšna dva kilometra je res peklenski. V nadaljevanju je vzpon malo lažji z izjemo nekaj težkih a kratkih odsekov. Ampak z razgledom imaš poplačane vse bolečine v mišicah in vprašanje"ja le kaj mi je tega treba?"

Kolo,vročina,klanec,Vršič

Kot se za poletje spodobi vročina nikakor ne popušča, ampak kakšna osvežitev v obliki kratke pooblačitve in rahlega dežja bi se pa vsekakor prilegla. V tej vročini še pomislim ne na tek, ker je že zjutraj vroče, ampak na kolo pa še sedem, kajti ko kolesarim vsaj malce piha. No ne vedno, če se odločiš da greš v katerikoli klanec, nič ne piha. Tako je bilo tudi danes, ko sva se odpravila s kolesi na Vršič.
Parkirala sva malo iz središča Kr.Gore



Nakar sva se zapeljala skozi prijeten turistični utrip kraja proti Jasni in naprej Vršiču. Cesta je še vedno v zelo slabem stanju in prava sramota za naš najbolj oblegan prelaz. Na vrhu pa je bilo živahno, ovce, planinci, kolesarji, motoristi...
Na poti navzdol sva se ustavila še pri ruski kapelici