Barvitost

 Jesen na svojo slikarsko paleto nanese same tople barve od žareče oranžne, preko zamolklo rdeče, do vseh odtenkov rumene, čokoladno rjave. Z nežnimi potezami čopiča kot je nežna jutranja megla po kotlinah nanese barve preko travnikov in gozdov nekje malček bolj intenzivno drugje bolj zamolklo pa vendarle tako lepo barvito.

Ob občudovanju vseh teh barv smo nabrali še nekaj kostanja,

pobrali smo zadnje paprike z vrta,

tudi jesenske buče so dozorele in čudovite so za juhe, pečene v pečici, za kruh ali žličnike s parmezanom,

 

in še nekaj iz okrasnih gredic

Ker pa je bilo nedeljsko dopoldne ko se je megla razkrojila toplo in celo sonček je pokukal izza oblakov smo izkoristili in pripravili tradicionalni jesenski piknik.

Pečene buče, domač kruh, kromperjev golaž z gobami, pečen kostanj, jabolčnik in kozarec dobrega vina.

Smeh in optimizem tudi če je skrit

Obraz je tisti s katerim pokažemo  žalost, veselje, otožnost, jezo...In sedaj skrivamo vsa ta občutja za maskami, ja čudni časi. Pa mi je kolegica tako lepo napisala, smeh ni v izolaciji samo za masko je skrit in mi je takoj polepšala dan. 

Torej uprimo se vsem negativnim novicam in črnogledosti ter glejmo naprej s polno mero optimizma.

Pač časi so kakršni so in dan si lahko polepšate oziroma polepšamo vsak na svoj način, pojdite v naravo, berite dobre knjige ob skodelici čaja, poslušajte lepo glasbo, rišite, šivajte, pecite, telovadite...

Življenje je lepo kljub omejitvam druženja, kulturnih priredite, koncertov. Naredite si lep dan.

Jaz sem včeraj zvečer in del današnjega jutra sedela za šivalnim strojem in šivala maske za domače. Ni moje najljubše opravilo ampak kot pravijo kar se mora ni težko.

Sedaj grem pa kljub turobnem in meglenem vremenu še malce na vrt. Mogoče se bodo pa sončni žarki le prebili skozi oblačni pokrov.

Zakaj se rada vračam...

Ja zakaj se rada vračava v Istro predvsem izven sezone. 
Zaradi starih mestnih jeder iz katerih veje zgodovina, avtohtonih kamnitih zapuščenih hiš v notranjosti, pogleda proti morju čez vse gričke, zato ker narava tako lepo diši, zaradi vonja rožmarina, sivke, borovce in ne vem še česa, zaradi rdečkastega ruja jeseni in debelih plodov kostanjev za katere imaš občutek da jih nihče ne pobira, ti pa si na kolesu pa jih nimaš kam nabrati. Zaradi oljk, mandarin, granatnih jabolk in kakijev pod težo katerih se upogibajo veje, zaradi lepote solin v zahajajočem soncu in njihovih prebivalcev čez dan, zaradi prijetno toplega sonca in praznih cest, zaradi posedanja na obali katera je lahko samo tvoja in šumenja morja katerega ne preglasijo glasni turisti, zaradi burje ki prečisti ozračje, vonja po ribah, zaradi, zaradi ...ja še bi lahko naštevala. 

Nimam oziroma nimava želje da bi hodila na morje poleti, ko je obisk turistov na višku, ko sonce žareče pripeka, ko so obale prekrite z brisačami in se skozi male uličice mest komaj premikaš zaradi trum turistov. Najin čas za Istro je zgodaj spomladi in jeseni.

In zato ker mi je Istra tako ljuba me je knjiga Blodnik po Istri slovenskih avtoric razočaral. Morda sem preveč pričakovala, morda je moj pogled ker jo prekolesarim izven sezone drugačen, morda sem premalo kritična, vsekakor pa to ni knjiga po kateri bi imel željo obiskati Istro, to je v pravem pomenu blodnik. Predvsem pa so me avtorice razočarale ker so povsem izpustile kraje v Slovenski Istri pa tako lepi so, Padna, Korte, Sv.Peter, Pomjan, vrh Krog nad Sečovljami od koder je prekrasen razgled na soline...Mislim da moraš Istro raziskovati počasi, skozi leta, izven sezone in imeti oči na široko odprte, za majhne lepote katere se ti odpirajo na vsakem koraku.