Prva zelenjava in šopek trajnic

   V teh dneh, ko vročina ne popusti, so najprijetnejša jutra. Najlepši trenutek je, ko v prijetnem hladu, v cvetličnem delu vrta in prav spokojnem jutranjem miru spijeva kavo. Za mene je to moj trenutek dneva, ko obdana z rožami, začimbnicami, vonjem sivke, žajblja, smilja, mete ter rožmarina in prvim jutranjimi žarki pričnem dan.
   Danes sem še pred pripekajočo vročino spekla bel mlečni kruh, pobrala prvo zelenjavo, postrigla cvetove dišeče vrtnice, katere posušim in z njimi kasneje napolnim dišeče blazinice, ter nabrala cvetlično zeliščni šopek  za mamo katera danes praznuje 89 let. 

    Morda spečem še torto z mascarponejevo kremo ter dodatkom malin, katere prav lepo zorijo.

    

Po hlad v hribe

   Vroče, vroče, pa saj je poletje naj bo ampak kakšna osvežitev bi se pa prilegla. In ker poleti rada kolesariva, pa ne marava vročine in žgočega sonca, sva šla poiskat hladnejše vreme malce višje. Danes je bila na sporedu Sorška planina. Večkrat bi se zapeljala do nje, če ne bi bila cesta od Sorice naprej v tako obupnem stanju. Sicer pa me slikoviti pogledi na domačo vas Ivana Groharja, pokošene senožeti, urejene domačije in okoliške hribe vedno znova navdušijo in ni si zastonj prislužila "priponke" za najlepšo slovensko vas.
   

Jagode,jagode

     Vsako leto v tem času dozorijo jagode in ena od mojih objav vsako leto je jagodna marmelada. Prav zares nisem prav zelo inovativna, da bi objavila kaj drugega, na primer jagodna bovla, jagodna torta, jagodni džin... Vedno in samo jagodna marmelada. Ja bo potrebno stopiti malo iz okvirja in če še nisem zamudila vseh jagod bom pa mogoče le objavila še kaj drugega razen marmelade.

    Ampak je pa res najboljša taka še čisto sveža namazana na polnozrnat kruh, kot podlaga pa domače maslo poleg pa sveže dišeča kava s spenjenim mlekom. Njami ni boljšega. 

Vršič po dolgem času

     Res je minilo kar nekaj let od mojega zadnjega obiska Vršiča s kolesom. Včeraj pa je kar naenkrat padla odločitev "jutri skočimo na Vršič". No skok je relativnega pomena 😉 Zvečer smo naložili v kombi kolesa, zjutraj pa smo se že pred sedmo uro odpeljali proti Kranjski Gori. Zgodaj predvsem zaradi vročine in pa prometa na cesti. Obetal se je še en lep dan in ko smo se s kolesi odpeljali proti prelazu je bil še prijeten hlad, pa seveda malo prometa, ter sem ter tja kakšen kolesar. Cesta je slaba, kaj slaba zelo slaba, pa še prejšnji večer je bilo v tem koncu močno deževje, ki je na cesto prineslo veliko peska, vej in listja. 
     Na vrhu smo ugotovili, da smo izbrali pravo uro in dan, prijetno toplo, rahel veter, le pločevine je bilo iz minute v minuto več. Sem pa kar malce razočarana, da vsem tem skorajda nepreglednim kolonam motornih vozil, ne zaračunavajo ekološkega davka, pa bodisi da ga samo prečkajo ali pa se ustavijo na vrhu. V tujini je to običajna praksa in mogoče bi s tem delno popravili cesto, obnovili bankine, postavili sanitarije...

    Saj čutiš in vidiš da je cesta v slabem stanju, ko se pelješ navzgor, ampak ko se spuščaš je pa občutek, kot da se voziš po zelo, zelo slabem makadamu.

    Sledil je postanek za kavo v urejeni turistični Kr.Gori, pa kratek skok do Nordijskega centra v Planici ter povratek domov.

    Lep dan, dobra družba, krasen izlet.

Kolo, morje in pravo poletje

     Na hitro sva se odločila in za nekaj dni skočila do Peroja, malo na kopanje, malo na kolo, skratka na en kratek dopust. Vročina ni nikakor popustila in zaradi tega je bil edini primeren čas za kolo zgodaj zjutraj ter največ do desete ure dopoldan. Še na plažo sva se odpravila po peti uri popoldan. Morje je bilo toplo, pretoplo za konkretno ohladitev. Je bilo pa dopoldansko kolesarjenje po okoliških mestih, s postanki za kavo ali sladoled pravi užitek in sprostitev.