Lovimo sončne žarke

Letošnji oktober je bil čudovit, zato smo ga izkoristili za tak poznojesenski piknik in žar. Zakaj pa ne bi imeli piknika tudi v pozni jeseni, ko je hladneje in ogenj žara prav prijetno greje, namesto hladnih pijač smo imeli kuhano rdeče vino, pa čaj, naslednjič pa vročo čokolado iz pravega kakava s koščkom mlečne čokolade in kupčkom sladke stepene smetane.
Poleg mesa smo spekli aromatične jesenske buče  s porom začinjene z zeliščno soljo, na koncu pa smo v žerjavico zagrebli še krompir zavit v folijo (malo nostalgije na otroške dni, ko smo pekli krompir v žerjavici). Za sladico pa sočno rožičevo pecivo s kepico kostanjeve kreme.
Vsekakor bomo ponovili.

Imeli smo malo jesenske dekoracije z bučami, storži in jesenskim listjem, no na žalost sta nam dve buči ponoči odkorakali neznano kam. Sta bili nekomu očitno všeč pa za kakšno dekoracijo jih je potreboval, no zjutraj sta bili na njunem mestu samo še svečki. Ostala mi je samo večerna fotografija ene.

In da ne bo govora samo o hrani tudi jutranji pogled z Lubnika je bil čudovit.

Kolesarjenje v oktobru

Čudovito tople dni sva v začetku oktobra (zaradi pomanjkanja časa pa objavljam šele sedaj) izkoristila za verjetno zadnje letošnje kolesarjenje, nato pa bova jeklena konjička pospravila tja do februarja. Upam, da bo zima kaj bolj  radodarna s snegom kot prejšnja. težko že namreč čakam da potegnem na plano tekaške smuči, do takrat bo pa v planu kakšen vzpon na bližnji hrib ali pa lahkoten tek, katerega sem kar malo zanemarila.

Vse barve oktobra

Ne bom nič komentirala kajti narava je pomočila svoj čopič v nešteto barv in slikala...

Kolesarjenje zadnji dan septembra

Pretekli konec tedna sva kolesarila v zaledju hrvaške Istre. No pravzaprav sva kolesarila samo en dan, vendar je bil ta čudovit. Vreme prijetno toplo, svetloba pa kot starano zlato, zamolklo rumena, taka prava ki jo ustvari jesensko sonce, kondicija za kolo slaba, ceste kot vedno skorajda prazne, na drevju zadnji sadeži fig, na plaži polno kopalcev, voda dokaj topla vsekakor še dovolj za plavanje, v hotelih in kampu  polno turistov...skratka lepo, sproščujoče in navsezadnje aktivno. Dobrih 85 km in slabih 1000 višinskih metrov.
Če bo vreme ta konec tedna ponoviva.

Vrt v septembru

Počasi se vrt prazni kar se tiče zelenjave, katera je že shranjena v kozarcih in zamrznjena.
Na vrtu je še nekaj paradižnika,pora, korenja in cvetač. Pa kakšna bučka in paprika, nekaj kumaric in pa brstični ohrovt, nekaj rdeče pese in jajčevci.

V cvetličnem delu so zacvetele jesenske anemone, ter hermelika, pa sivke katerim sem že porezala cvetke so zopet zacvetele.

Shranki za zimo

Letošnji paradižnik nam je bogato obrodil, tako da sem ga vložila, skuhala mezgo in še po receptu sodelavca omako .
To pa sem pripravila iz malih češnjevih paradižnikov, katere sem položila na pekač prekrit s peki papirjem, na to sem narezala štiri rdeče čebule in šest strokov česna.
Vse skupaj sem v pečici pekla na 150 stopinjah (paradižnik postane nekoliko zguban ker izloči vodo). Vse skupaj sem še vroče v mešalniku zmlela, solila in napolnila v kozarčke, na vrh pa še žlico ali dve oljčnega olja ter kozarčke zaprla.

 Ker je bilo vreme ravno pravšnje-deževno za tako delo, sem pripravila še zelenjavne vrečke za juho in paradižnikovo mezgo.
Pri tej uporabim nasvet bivše sodelavke, da paradižnik narežem in zmeljem v mešalniku. Goščo nato vlijem na čisto bombažno krpo katero položim na cedilo, to pa postavim v višjo kozico ter pustim čez noč, da se odteče voda. drugi dan nabrano vodo odlijem, goščo pa pretlačim čez cedilo, osolim in popopram po okusu in kuham do vrenja ter še 5-10 minut. Taka mezga je gosta in ne potrebuje veliko kuhanja.
S še vročo mezgo polnim kozarčke ter jih postavim v pečico katero segrevam do 100 stopinj nato pa izklopim in pustim, da se kozarčki v pečici ohladijo.
Preden kozarčke zaprete lahko po mezgi polijete še žlico do dve oljčnega olja, kot dodatno varovalo, da se mezga nebi pokvarila.

Korenjevi prepognjenci

Tak je naslov recepta iz zelo stare kuharice. Tanko knjižico sem našla na podstrehi in ta recept uporabljam v tem letnem času že kar nekaj let. Zakaj sedaj, samo zato ker vedno za te piškote uporabim domače korenje.
Torej potrebujete
25 dag naribanega korenja
25 dag masla (v knjižici je svinjska mast)
50 dag moke (jaz mešam mehko moko z malenkostjo ostre) v receptu je samo mehka moka
in malce pecilnega praška recimo pol male žličke.

Korenje sem drobno naribala, ter ga skupaj z zmehčanim maslom in presejano moko in pecilnim praškom vgnetla v mehko testo. Zaradi korenja je testo čudovite rumeno oranžne barve.
Zvaljala sem ga za debelino noža in z obodcem izrezala kroge. Na vsak krog sem položila malo žličko domače borovničeve marmelade, krog prepognila in stisnila po robu. Na pekaču obloženem s peki papirjem sem piškote pekla na 180 stopinjah približno 15 minut tako da dobijo zlato rumeno barvo. Še vroče sem povaljala v sladkorni moki in posladek za nedeljsko kosilo je bil gotov.