Pa specimo domače žemljice

Turobno sobotno jutro je bilo ravno pravšnje, da se lotim peke. Nekaj hitrega, kar bomo lahko jedli že za zajtrk. In sem se odločila za male dišeče žemljice. Ko mi zmanjka kruha in nimam veliko časa se lotim žemljic.
Tu ni potrebno narediti kvasca, ampak kvas nadrobim kar direktno med moko in zamesim testo.

1kg bele moke TIP 500
4 dag kvasa
1,8 dag soli
1-2 dag sladkorja
0,5 dl olja- jaz uporabljam oljčno olje
cca 4 dl tekočine (mleko ali voda)
Za bolj mlečni okus lahko dodamo mleko v prahu(na 1 kg moke cca 2žl. mleka v prahu)

 



Testo še pregnetem in naredim dolg svaljk premera cca 8 cm katerega narežem na koščke in naredim

krogljice.

 

Za izdelavo utora je najbolje uporabiti lesen valj premera cca 2 cm (pri meni je to ročaja neke stare metle odrezan v dolžini cca 30 cm, katerega sem zdrgnila z brusnim papirjem, ter detergentom in je v uporabi že leta).
Z valjčkom katerega predhodno pomokamo, pritisnite v sredino kroglice najprej z ene, in nato še z druge strani.

 

Slika je malo slabša, ampak za predstavo bo že...

 

 

Žemljice nato pustim vzhajati cca 10 minut. Jaz imam za ta namen ploščo stiropora oblečeno v prozorno folijo. Ta plošča je toplejša od kuhinjskega pulta.

 

Ko prelagamo žemljice na pekači, naj bo zgornja stran žemljic, na pekaču spodaj (jih obratno polagamo, kot vzhajajo).

Pečemo jih cca 8 minut (lahko tudi dlje- po občutku in odvisno od pečice) na začetku na temperaturi 230 stopinj, katero potem znižamo.

 

In za zajtrk imamo na mizi že tople dišeče žemljice. Skupaj z domačo jagodno marmelado je to res pravi posladek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 



 

Mali torbici

Ko imam čas z velikim veseljem šivam. To predvsem poleti in spomladi, ko pa pridejo bolj hladni meseci pa pletem in kvačkam. Ampak sedaj je še pravi čas za šivanje in tako sta nastali ti dve mali torbici za razne drobnarije.

 

 

 

 

Kolesarska po Gorenjski

Pravijo da tisto, kar imamo "pred nosom"premalo cenimo. Našo deželico začnemo gledati z drugimi očmi šele, ko jo pohvali kakšen turist iz druge države. In če greš v teh poletnih dneh skozi Ljubljano opaziš ogromno tujcev, kateri si ogledujejo naše glavno mesto, pa seveda enako je na Bledu, Bohinju,Vršiču ali na obali.Tudi ko se voziš po Gorenjski s kolesom in to ne po ravno najbolj obljudenih cestah srečaš tujce z motorji in avtomobili, kako raziskujejo tudi tiste skrite kotičke Slovenije.
Za to kolesarsko turo sva se odločila neko sobotno jutro . Pa sva jo "mahnila" iz Škofje Loke, mimo Kranja,Tržiča in "pod gorami" do Radovljice, pa skozi Kropo vzpon na Jamnik in spust mimo Dražgoš v Železnike in nazaj domov. Lepa in za mene kar naporna turca.

 

Za konec poletja

Vsi letni časi so mi ljubi, vendarker sem rojena v znamenju raka mi je poletje najljubše. Rada imam morje, njegov vonj, zvok nežnega valovanja, jutranjo mirno gladino , ko ga nežno božajo sončni žarki, pa zvok škržatov in krike galebov.

 

Rada imam prebujajoča jutra , ko je vse tako mirno in spokojno, ko sonce ravno pokuka čez obzorje, ko valovi nežno pljuskajo na obalo, ter kotalijo kamenčke, da le ti postanejo gladki in bleščeči.

In tako sem vsako leto na obali iskala školjke, čisto majhne pa  malo večje, bele, sive, v obliki polžkov in take kot male posodice. Te školjkice smo potem doma sušili na soncu, da so izgubile svoj vonj, potem pa shranili v kovinske škatle. Malo se je pozabilo na njih, ampak sedaj pa vsako leto, za konec poletja izdelam en tak okrasni venček za slovo od poletja.

S kolesom na Soriško planino

Na prazničen dan je padla odločitev-greva na kolo in to zgodaj zjutraj, da se izogneva hudi vročini. In najin cilj je Soriška planina. Pa sva se podava malo čez pol osmo zjutraj. Po Selški dolini, preko Dolenje vasi in Selc do Železnikov. Že dolgo nisem bila v tem kraju in sem bila prijetno presenečena nad urejenostjo tako samega kraja - urejene ceste, parkirišča,kot hiš, katerih okna so polne cvetja. Toda cesta malo iz Železnikov proti odcepu za Davčo in naprej do odcepa za Sorško planino pa je katastrofalna. Sploh ne veš ali se voziš po asfaltirani cesti ali slabem makadamu. Del ceste proti Soriški je urejen, del pa še vedno čaka na obnovo.Le kdaj se bodo prebivalci te lepe vasi vozili po obnovljeni, lepi cesti in to v celoti?

   

Paradižnikova mezga

Paradižnik je obilo dozorel, zato sem skuhala domačo paradižnikovo mezgo. Najprej sem paradižnik narezala na večje koščke in ga s paličnikom zmlela v gosto zmes, katero sem stresla na cedilo prekrito s tanko krpo. Cedilo z mezgo sem postavila nad večjo posodo in pustila da odteče vsa odvečna voda (najbolje je pustiti čez noč). Naslednji dan sem odcejeno zmes stresla v večjo posodo jo solila in poprala po okusu, ter kuhla do vretja in še kakšnih pet minut več. Z njo sem napolnila male kozarčke, na površino vsakega pa vlila žličko olja ter zaprla s pokrovčki.Mezgi lahko dodamo rožmarin, baziliko, timijan... stvar okusa vsakega posameznika.

Zelenjava iz vrta

Letošnje leto je sicer radodarno s sončnimi žarki in vročino, pa toliko manj s prepotrebnim dežjem. Vendar ta toplota dobro dene paradižnikom, jajčevcem, paprikam, bučkam in vsa ta zelenjava je v našem vrtu  res obilno dozorela.