Moj oče je bil strastni gobar, na žalost pa je kako bi rekla ta spretnost oziroma sposobnost videti gobo mene povsem zaobšla in preskočila na sina. Zelo rada grem v gozd, uživam v gozdu, želim si, da bi našla kakšnega jurčka ampak jih enostavno ne vidim.
Včeraj popoldan smo se odpravili na običajni prostor, kjer vsako leto nabiramo kostanj pogledat, če ga je že kaj padlo z drevesa. Na naše veselje smo ga kar nekaj nabrali in našli celo dva jurčka in lisičko. Pa da se razume ne jaz. V pomoč pri boljšem "vidu" mi niso pomagala niti očala, ker bi eno skoraj pohodila če me ne bi opozoril mož, da stojim zraven gobe.
Mogoče se bom pa danes spet odpravila v gozd z mislijo, da se mi bo nekoč že nasmehne sreča in bom poleg strupenih našla še kakšno užitno gobo oziroma jurčka. Zaenkrat še ne bom vrgla puške v koruzo. Ampak neužitne gobe so pa tudi lepe, no ne vem če so vse neužitne, od užitnih poznam samo jurčka in lisičko 😊.
Ni komentarjev:
Objavite komentar