Našla sem ga v kleti, zaprašenega, založenega, pobarvan z neko temno rjavo barvo katera se je že luščila skratka marsikdo bi rekel za odpad ali pa za pokurit. Meni pa je takoj prirasel k srcu. Stol brez naslona, po domače smo mu rekli "štokrle".Iz masivnega lesa, noge iz smrekovega, sedež iz bukovine, enostaven, narejen tako po domače kot so jih v starih časih delali, pa vendar veliko bolje kot danes.
Prinesla sem ga iz kleti z namenom da ga obnovim. Ko ga je zagledala tašča mi je takoj povedala da je bil to eden prvih kosov pohištva katere sta s pokojnim tastom kupila po poroki. In tašča bo čez par tednov dopolnila častitljivih devetdeset let. Torej se nisem motila stol je res izgledal neugledno vendar ima zgodovino in dušo.
Najprej sem odstranila staro barvo, ga pobrusila ter na novo prebarvala. Odrezala sem peno, jo nalepila na sedalo, ter iz debelejšega platna zašila oblačilo za sedež in na noge sem nalepila filc.
Seveda mi je bil ob zaključku, ko je bilo potrebno s sponkami pritrditi blago in pa na nožni okvir privijačiti sedalo v veliko pomoč mož.
Tako stol je našel svoje mesto v hiši in je zopet v uporabi pri tašči za katero je bilo to kar lepo presenečenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar