Po dveh letih

     Spoznale smo se skoraj petnajst let nazaj, ko nas je združila ljubezen do šivanja krpank. Takrat smo znanje pridobivale na tečaju v Kopru in kasneje na Gorenjskem v Radovljici. Tečajev ne obiskujemo več, (pa ne zato, da bi že vse znale ) ker za svoje potrebe najdemo dovolj materiala na spletu in pa seveda izmenjamo svoje izkušnje in znanje ter nasvete rade volje delimo med seboj, si tako pomagamo in to nam zadostuje. Predvsem pa nam je pomembno, da smo ostale prijateljice, se družimo, klepetamo, spijemo kakšno kavo, si privoščimo skupno kosilo, šivamo, ena drugi svetujemo. Pa naj bo to kje kupiti blago, katero knjigo prebrati, kje naročiti v tujini, kako zašiti določen izdelek, trike pri pletenju in kvačkanju in še veliko več. Ta srečanja so res tako sproščujoča, brez stresa (ker ne hitimo, da bi nekaj "morale" sešiti, narediti) pa še v krasnem okolju se dobivamo, medgeneracijskem centru na Bledu.

 

Zeleno in malce rumene

     Današnje čudovito sončno, pomladno, nedeljsko dopoldne sem izkoristila za skok v bližnji gozd. Tako spokojno in mirno je bilo, stran od vsega hrupa. Le gozd, ptički, drevesa in obilo zelene barve, no malček bele, modre in rumene je bilo tudi vmes. Nabrala sem regratove cvetove za "regratov med", pa veje za oporo za grah (v gozdu je dovolj posekanega grmičevja ko čistijo poti in jase), skratka uživala.

   

Domači ravioli ali nekaj podobnega

     Obožujem testenine in tako so vsaj enkrat na tedenskem jedilniku, rezanci, tortelini, ravioli... Za testo ostro moko, ali pa zmešam belo in semolino, pa 3-4 jajca in malce soli. Moko presejem, v sredino dam razžvrkljana jajca in sol, ter umešam, ugnetem testo, toliko časa da je voljno in mehko. Potem ga zavijem v prozorno folijo in pustim počivati vsaj pol ure. Razvaljam ga ročno  ali pa s strojčkom odvisno kako veliko potrebujem.  Kar se polnjenih testenin tiče, jih običajno polnim s skutnim nadevom (pekorino, parmezan, mozzarella, rikota, jajce, sol,poper). Tokrat sem naredila raviole oziroma nekaj njim podobnega, ker gre s posebnim  pripomočkom bistveno hitreje (tisti pravi profesionalni kuharji bi se verjetno zgražali) po obliki so pa nekaj vmes. Za "mirno vest" sem naredila še nekaj tistih "ta pravih" z zobatim koleščkom. Oblike so pa tako, tako😊. Za omako ne bom komplicirala, na maslu bom prepražila malce žajblja ali zelišč in to je to.

  

Vsi za eno mizo

     Za praznike je pri nas običaj, da se zbere cela družina in tudi za Veliko noč je tako. Sicer smo malce bolj na tesno, ampak kot pravijo "pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev"😉.

    Letos mi je celo uspelo vse pripravit brez neke dirke. Makova potica, prata, mlečni kruh, štručke, linški piškoti z domačo marmelado...

Do Planinskega polja

     Sva izkoristila lepo napoved, ter se s kolesi odpeljala čez Žiri in Rovte do Planinskega polja, pot nadaljevala preko Kalc, Hotedrščice, Godoviča, se povzpela na Medvedje brdo, ter preko Rovt nazaj domov.  Za mene kar naporna tura, ampak lepa. Malce me je motil kar gost promet na cesti proti morju ampak to sva pričakovala. Od Kalc naprej pa je bilo bolj mirno in lepo. Seveda pa naju je čakala še cesta skozi poljansko dolino, kjer pa sva že navajena, da je kar prometna. Noge so utrujene, v glavi pa so "shranjeni" lepi spomini.

Poreč v marcu

     Včeraj smo zaključili tradicionalne kolesarske priprave kolesarskega kluba Koloka. Kolesarsko sezono 2024 oziroma priprave ne njo smo začeli v prekrasni Zeleni laguni v bližini Poreče. Čudovito izhodišče za vse kolesarske navdušence, kar se je opazilo tudi v zasedenosti hotelov in cest s kolesarskimi "vlaki".  Zaledje slikovite Istre je prepredene z lepimi in neprometnimi lokalnimi cestami, na vzpetinah pa kraljujejo kamnita mesteca.  Limski kanal, Sv.Lovreč, Dvigrad, Tinjan, Kanfanar, Sv. Vincenat, dolina Mirne, Opertalj, Motovun ... In v tem čudovitem okolju smo nabirali prve letošnje kolesarske kilometre in bilo je super.