Staro iz starega mestnega jedra

     Ob zaključku našega letošnjega kolesarjenja sem se sprehodila skozi staro mestno jedro Biograda na Moru . V tem času so bile ozke uličice prazne, tihe in brez turistov. Lokali so bili v veliki večini še zaprti in počasi se pripravljajo na novo turistično sezono. Dobiš občutek, da je na gostinskih vrtovih vse ostalo    tako kot zadnji dan lanskoletne turistične sezone, le z miz so uspeli pospraviti. 

       Vsakič znova občudujem te ljudi, kako znajo živeti in uživati, dobesedno živijo življenje. Ko jih opazuješ, ali govoriš z njimi se te prav dotakne njihov umirjen in sproščen način življenja. So pravo nasprotje od nas, ki postanemo nemirni že če nam že kave ne postrežejo dovolj hitro, ampak mi pač nimamo dalmatinske duše.

Svako misto svoju feštu ima,

svako misto ima svoj dan,

jer fešta je draga nam svima,

jer tu se piva po cili dan.

A mi volimu pismu,ribu kod staroga Duje,

večeras je naša fešta, nek se daleko čuje...

Večeras je naša fešta,

večeras se vino pije

nek se igra, nek se piva,

tko ne piva Dalmatinac nije.

In še nekaj starih detajlov iz starega mestnega jedra.

 Morda nekoč sestavim kolaž vseh vrat in oken, pač ideja...

 

Težko pričakovane priprave

 In smo jih dočakali, po dveh doolgih letih, težko pričakovane kolesarske priprave kluba Koloka. Letos smo se odločili za Biograd na Moru, ker je krasno izhodišče za lepe kolesarske ture. 

  Prvi dan smo se zapeljali do Murterja, 

včeraj pa se do Skradina.

 Temperature so tudi tu za ta letni čas dokaj nizke, in vse dni piha burja, tako da ima večina nas oblečena kar zimska kolesarska oblačila. 

  Danes smo imeli krasno turo na otok Pašman in Ugljan in po zaključku je bilo na soncu prav prijetno posedati v prijetni družbi, dobri kavi in pijači. Pozno popoldansko sprehod, pa sem izkoristila za raziskovanje starega mestnega jedra.

   Jutri nas čaka še ena krajša kolesarska tura do Maslenice in potem samo še nekaj ur vožnje z avtobusom proti domu.

Neučakanost

    Ko se izteče mesec februar in prične marec me že začne preganjati "vrtna mrzlica". 

Začne se z načrtovanjem zasaditve.

sejanjem v lončke,

pripravljanjem prvih gredic, obrezovanjem ribeza, malin in robid.

Moj jesenski prijateljček mi je ponovno delal družbo,

ampak semen mi pa vseeno ni jedel iz roke. 

Čebulnice že veselo poganjajo in "kličejo" pomlad.

Med tulipani je pognalo kar nekaj malih rastlinic bodike.

Mir, tišina in svoboda

     Dovolj imam , konstantnih informacij o okuženosti, obolelih, umrlih in sedaj še huje, dnevne informacije o vojni v Ukrajini. Ne morem več poslušati, še manj gledati posnetkov nemočnih ljudi, otrok, starih, mladih, ločenih družin. 

    Tudi v naši državi bi se lahko scenarij leta nazaj razvil na podoben način, kot se dogaja danes tu skorajda pred našimi vrati, v Evropi v "razviti in civilizirani" Evropi. 

    Malčki v naročju mladih mamic, katere se poslavljajo od partnerjev, očetov, mož in se odpravljajo tako eni kot drugi v neznano, ločeni, prestrašeni in obupani. 

    Zakaj nekaj posameznikov in njihov ego pahne v obup in nemoč toliko nedolžnih ljudi, oni pa se strahopetno skrivajo, v boj pa pošiljajo nedolžne fante, katerim ni jasno za kaj in koga se borijo? Zakaj umirajo ljudje na eni in drugi strani? Ali nas res zgodovina ni naučila nič? Ali res tako hitro pozabimo strahote vojne, katere so doživeli ljudje, med drugim tudi moji starši? In kdaj bo tega konec, koliko žrtev bo potrebnih da bo nekaterim sprevrženim umom zadoščeno. 

    In zato sem potrebovala mir in tišino, naravo in sonce. Zato sem potrebovala malce samote, da sem razmislila, kako premalo cenimo mir in tišino in svobodo.

    Pa vendarle je bilo tudi ob tej samotni poti nekaj opomnikov...

svetla točka je bilo pomladno cvetje

in prelepa žal propadajoča in zapuščena domačija

na obrobju gozda