Dovolj imam , konstantnih informacij o okuženosti, obolelih, umrlih in sedaj še huje, dnevne informacije o vojni v Ukrajini. Ne morem več poslušati, še manj gledati posnetkov nemočnih ljudi, otrok, starih, mladih, ločenih družin.
Tudi v naši državi bi se lahko scenarij leta nazaj razvil na podoben način, kot se dogaja danes tu skorajda pred našimi vrati, v Evropi v "razviti in civilizirani" Evropi.
Malčki v naročju mladih mamic, katere se poslavljajo od partnerjev, očetov, mož in se odpravljajo tako eni kot drugi v neznano, ločeni, prestrašeni in obupani.
Zakaj nekaj posameznikov in njihov ego pahne v obup in nemoč toliko nedolžnih ljudi, oni pa se strahopetno skrivajo, v boj pa pošiljajo nedolžne fante, katerim ni jasno za kaj in koga se borijo? Zakaj umirajo ljudje na eni in drugi strani? Ali nas res zgodovina ni naučila nič? Ali res tako hitro pozabimo strahote vojne, katere so doživeli ljudje, med drugim tudi moji starši? In kdaj bo tega konec, koliko žrtev bo potrebnih da bo nekaterim sprevrženim umom zadoščeno.
In zato sem potrebovala mir in tišino, naravo in sonce. Zato sem potrebovala malce samote, da sem razmislila, kako premalo cenimo mir in tišino in svobodo.
Pa vendarle je bilo tudi ob tej samotni poti nekaj opomnikov...
svetla točka je bilo pomladno cvetje
in prelepa žal propadajoča in zapuščena domačija
na obrobju gozda
Ni komentarjev:
Objavite komentar