Praznični dan je, ko sem pa pogledala skozi okno je zjutraj padal dež kar se le da. Že prejšnji večer sva se zmenila da se zapeljeva do Kranjske gore, če bodo proge kolikor toliko urejene bova vzela še tekaške smuči, sicer se bova pa podala peš do Tamarja.
In res zjutraj sva se kar hitro spakirala, vzela še malce čaja in nekaj peciva in se v turobnem deževnem jutru podala poiskat sneg.
Do Jesenic niti dišalo ni še po snegu, le malce se je nakazoval med dežjem, ker je tu in tam padla kakšna snežinka in tudi travniki v Dovjem so bili že rahlo popršeni s snegom. Bolj ko sva se bližala Kranjski gori bolj zimska pokrajina naju je spremljala. V Ratečah pa ni bilo o dežju ne duha in sluha. Vse naokoli bela snežna odeja no in tudi tekaške proge so bile kar zadovoljive. Na utrjeno površino je padlo okoli pet cm novozapadlega snega. Proti Italiji je bila prava zimska pravljica, malo ljudi in snežinke so zopet pričele naletavati. Po slabih dveh urah je že krepko snežilo, midva pa sva bila tudi zadovoljna z aktivnim tekaškim dopoldnevom. Za konec še postanek v Kranjski gori kjer so bila smučišča žal zaradi vladne uredbe zaprta, je pa bil živahen živžav poln mladih družin z otroki, kateri so se sankali in uživali v snežnih radostih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar