Peklenski Zoncolan

Lepo nedeljsko jutro je napovedovalo čudovit dan. Le teža v želodcu, zaradi napovedanega dokaj težkega kolesarskega podviga je nekako zameglila vso to lepoto.
V jasnem jutru smo se podali od doma, skozi Kranjsko goro in Trbiž proti Tolmezzu od tam pa proti Sutriji našem izhodišču za vzpon na Zoncolan.

Od treh poti, ki vodijo proti vrhu naj bi bila ta nekako najlažja.

Prvih deset kilometrov se cesta enakomerno dviga z ne prehudim naklonom vse do kraja Zoncolan. Tam se cesta odcepi proti vrhu in istočasno zoži, do vrha pa nam obcestna tabla pokaže da je še dobrih 3,3 km.

Takoj nad vasjo pa pride kruta realnost in cesta se postavi pokonci, da so noge krepko zapečejo, pedala le s težavo obračaš.

In tako vse do vrha klanec ne popusti, iz ovinka v ovinek trpiš in upaš, da se bo malo poravnalo in boš lažje zadihal, pa je za vsakim ovinkom še malo bolj napeto.

In ko že zagledaš vrh, te do njega čaka še peklenskih 700 m vzpona in potem odrešite...

Na vrhu, ko uspeš priti do sape in se ozreš naokoli pa čudoviti razgledi in pa peščica zadovoljnih kolesarjev, ki so uspeli premagati Zoncolan.

Sledil je strm spust proti Ovaru (od tukaj je vzpon še bolj peklenski), skozi nekaj krajših tunelčkov, spodaj pa postanek za kavo, s pogledom proti vrhu in potem še slabih 40 km kolesarjenja do našega izhodišča.

In moje mnenje; tako hudega klanca še nisem vozila in ne pravijo mu zastonj "peklenski", ampak zmagala je trma in na koncu koncev je bil to tudi neke vrste izziv.