Ko sva se peljala po avtocesti me je kar stiskalo pri srcu, toliko uničenega in polomljenega drevja, da je prav grozljivo, pa poplavljeno Planinsko polje katero sega skoraj do avtoceste.Okoli Postojne je žled povzročil takšno uničenje, da gozdovi sploh niso prepoznani. Kvišku se dvigajo samo posamezna debla brez vej, s polomljenimi vrhovi, velika večina drevja pa leži na tleh.
Ja narava nam je zopet pokazala kako nemočni smo proti njej. In ko sva se zapeljala čez hrib proti Sežani pa o kakšnem opustošenju ni ne duha in sluha. Ves mrzel zrak je očitno ostal na eni strani hriba in z uničenjem prizanesel krajem na drugi strani.
Na Krasu pa kot da bi se čas za nekaj časa ustavil, mir, tišina, sonček kateri je prijetno grel. Na vrtovih cvetijo narcise in prve grmovnice, kmetje obrezujejo trte v vinogradih, midva pa sva po malo prometnih cestah uživala v vožnji skozi Tomaj, Dutovlje, Komen, Sela na Krasu, pa do Mirna in nazaj skozi Opatje selo. Ja na koncu je števec pokazal dobrih 80 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar