Ne morem si pomagati, če me pa tako neustavljivo privlači, da jo vsako leto obiščem z avtom ali s kolesom. Saj klanec je kar hud ampak ga vzamem z "andohtjo" kot bi rekla moja pokojna stara mama in sem klanec vozila prav pobožno počasi. In potem pride nagrada, ko se odpre pogled na Sorico, na vse senožeti in Lajnarja in okoliške zelene hribčke in gričke in vsa ta zelena barva. O seveda to še ni cilj, sem še kar malo vrtela pedala do vrha. Cesta je pa od vasi naprej v res v slabem stanju in sem potem ob spustu zaradi previdne vožnje v izogib vsem luknjam, jamam in razpokam imela skoraj tako hitrost kot ob vzponu. Nazaj se nisem peljala čez Sorico ampak čez Petrovo brdo, da sem naredila en tak lep krog.
Jutri pa je plan da s kolegico odpeljeva krog preko Davče in si potem v Loki ogledava in malce navijava za udeležence kolesarskega Maratona Franje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar