Kljub obilici slabega vremena občasno še ujamem kakšen trenutek brez padavin ter nekaj sončka. Tako je bilo včeraj ko sem se podala v bližnji gozd kamor smo hodili še z otroki, ko so bili le ti še majhni po prve zvončke in trobentice. O to je bilo veselje za njih ko so z drobnimi ročicami nabirali te nežne cvetice.
Danes sta najina otroka že odrasla pa sva se sama sprehodila do teh kotičkov in zagledala preproge zvončkov in spomladanskih podleskov.
Vedno znova občudujem naravo kakšen čudovit "aranžer" je in kakšno srečo imamo "še" da imamo vse to na dosegu roke.
In da pomlad nezadržno prihaja, sicer z majcenimi koraki, pa vendar se kaže tudi na domačem vrtu...
Krasne so tele fotke, kar čutim pomlad.
OdgovoriIzbriši