Učka v oktobru

Če smo imeli že poletje bolj kislo, so pa jesenski dnevi čudoviti. Tako modro nebo, kot ga poleti skoraj nikoli ne vidimo zaradi soparne meglice, pa čudovite zlato-oranžno-rumene barve listja, pa tista topla, mehka jesenska svetloba.
In take dni, ter vreme je bilo potrebno izkoristiti za že dolgo planiran kolesarski izlet na Učko. Plan je bil da se do Opatije zapeljemo z avtomobili, nekje parkiramo in nato hop na kolo.
Odhod je bil v nedeljo zgodaj zjutraj iz še meglene Loke, potem pa vožnja do Žirov in naprej proti Opatiji. Pa obvezni krajši postanek za dišečo kavico in nato naravnost do morja. Avtomobile smo pustili na parkirišču nad Opatijo se spustili do Matulj in potem seje začel dobrih dvajset kilometrov dolg vzpon na 1400 m visoko Učko.

Na začetku nas je spremljal še vonj bližnjega morja, nasadov sivke in rožmarina, malo višje pa so se nam odpirali prekrasni razgledi na Kvarnerski zaliv in otočke.

Cesta je široka lepo speljana z zmernimi nakloni (na nekaterih delih je označeno s 14 ali 15%), v zadnjih sedmih kilometrih pa se cesta zoži in vodi proti vrhu skozi bukove gozdove.
Proti koncu pa se nam zopet odprejo razgledi proti morju.

Asfalt je speljan vse do parkirišča ob antenah, tistih nekaj metrov do najvišje točke pa smo vlekli kolesa po makadamu vendar je bilo vredno truda.
Pogled na levo proti Kvarnerju, desno pa proti notranjosti Istre čudovito.

Bili smo v deželi kostanja-maronov pa jih nisem opazila nikjer ob cesti, no morda bo pa potrebno podvig ponoviti kdaj drugič še iz druge strani.