Ob vsej tej tragediji in nesreči ljudi, ob vsej tej moči in besnenju narave, ko se zavemo kako smo majhni in brezmočni, ob vsej tej nemoči ter reševanju lastnih življenj se me polašča nemir. Nemir in žalost da sem morda čisto premalo pomagala sokrajanom. Sram ali morda sebične misli, ko sem hvaležna, da naša hiša ne stoji blizu voda in pod bregom. Dilema ali je prav, da si ob koncu tedna privoščim nekaj sproščujočih ur v naravi ali na kolesu.
Poljanska Sora je naredila nepredstavljivo razdejanje, poglobila in razširila obstoječo strugo do neprepoznavnosti, razlomila krepke betonske mostove, spodjedla kamnite pečine, odnesla brv, ki se je desetletja upirala vetru, vodi, poplavam, žledu..., poplavila celotne soseske, odplavila ceste, hiše in vrtove preplavila z blatom, odplavila pridelke, krmo, na vrtove pa odložila gore naplavin. Ni mogoče opisati vse uničujoče razsežnosti, katero so povzročile narasle vode po močnem deževju. Nimam srca da bi dokumentirala vse to, v srcu pa ostaja bolečina, nemir in žalost.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar