Premalo ga cenimo, premalo beremo njegove pesmi, premalo smo ponosni kot narod na to da imamo svojo deželo, jezik, kulturo, samostojnost.
In še kako res je stavek "sodbo si bo pisal narod sam"...
Nas pa je eno samo veliko pomilovanje, nezadovoljstvo, nezainteresiranost, neenotnost, premalo imamo tiste prave narodne zavesti v sebi in to me boli. Še celo na tako lep kulturni praznik so nas polna usta besed, istočasno pa tudi na ta dan ne znamo ali pa nočemo brez žolčnih kritik, sporov in kulturnega dialoga. Imamo tako lep jezik, tako lepo pisano besedo pa vendar...
Dokler tega ne bomo cenili, dokler bo tako malo slovenskih zastav viselo na državne praznike, dokler ne bomo spoštovali kar so nam predniki s težavo in odrekanjem priborili, do takrat ne bomo vedeli kaj pomeni govoriti in brati v svojem edinstvenem jeziku.
Žal se bo ta kulturni dan, kot že vsi pretekli čez leto pozabil, vse lepe besede in obljube bodo izzvenele v prazno, Vrba bo bolj samevala kot ne in tako naprej do naslednjega, žalostno...
Ni komentarjev:
Objavite komentar