Jesenska klasika

Ko narava vzame v roke čopič in uporabi tople barve je čas za kolesarjenje v toplejših krajih na primer v Slovenski Istri. In ko že misliš, da poznaš kar precejšen del le te, odkriješ kako malo jo v resnici šele poznaš.
V meglenem nedeljskem jutru, ko je velika večina rekreativcev odpravila na 20. ljubljanski maraton sva se midva odpeljala proti Primorski, do Dekanov, najinega že tradicionalnega izhodišča.
Jutro je bilo lepo sončno, vendar kar hladno, torej za dolga oblačila. In sva se odpeljala proti Rižani in pa skozi nam nepoznane kraje Predloka, Podpeč, Zazid...

Čudovite stare vasice stisnjene pod Kraški rob, lepo razgibane ceste z malo prometa, in pa čudoviti razgledi po delu Istre na Kubed, Hrastovlje...Vse do Rakitovca naju je vodila cesta in nadalje do mejnega prehoda z istim imenom. Tam pa sva se obrnila proti Movražu  in Gračišču ter skozi Kubed nazaj v Dekane.

Pokrajino s svojimi rdeče-oranžno-rumenimi odtenki polepša ruj .

Rakitovec

Še celo nekaj zrelih brinovih jagod sva nabrala za uporabo v kuhinji.

Sem se sigurno še vrneva, ampak iz druge strani-Gračišča, kjer so iz Movraža prelepi razgledi na dolino.

Mali jesenski nasad

Ob redkih dnevih ko ujamem urico ali dve na vrtu izkoristim za delo. Poberem zadnje jesenske buče, porežem sivkine cvetove, izpraznim cvetlične lonce v katerih so odcvetele enoletnice, porežem dišavnice, ali pa nasadim jesenski nasad za okras na kuhinjskem oknu.
Izbrala sem nizko glineno posodo, malo humusne zemlje, nekaj bršljanovih sadik, resje in pa za popestritev zimzeleno sadiko z živordečimi plodovi (na žalost sem pozabila ime). Vse sadike sem kupila za nekaj eurov v enem od nakupovalnih centrov.

 Jesenski aranžma pred vhodom

 

 Na vrtu je zrasla ta velika rumena lepotica pripravljena da jo izrezljamo.

 



 

Tagetis je še v polnem cvetu

 

In pa zadnji paradižniki za katere upam, da bodo še dozoreli.

 



V toplih jesenskih odtenkih

Ko imaš nekaj "grozno" rad, ko ti to ni težko delati, ko se ob tem počutiš srečnega in zadovoljnega, ko te to izpolnjuje, ko ne znaš več sedeti pred tv ekranom brez igel v rokah, ko je to najboljša antistresna terapija, ko ob tem pozabiš kako naporen dan je za teboj, ko, ko,...
Za mene bi bilo življenje brez ročnih del mrtvo, brezizrazno, pusto, sivo, žalostno. Zato pa je moja glava polna idej, moja ustvarjalna sobica polna volne, blaga, trakcev, gumbov,prejic, polnil, načrtov, shem, sukancev, izsekovalnikov, pisanih papirjev, zanimivih žigov, pa barv, čopičev, okvirjev, pletilk, barvic...Ni da ni pa še najdem kakšno tehniko ki me zanima in orodje ter material katerega potrebujem za le tega.
Zadnja izdelka katera sta nastala ob večerih pred televizijskim zaslonom iz ostankov voln od predhodnih pletilskih del ...

Sobotni "Abilmente"

Zadnje čase malo zanemarjam svoj spletni dnevnik, ker enostavno nimam časa in ne prave volje, da bi zvečer (po celodnevnem sedenju za računalnikom v službi) odprla le tega še doma. Raje sedim s pletilkami ali pa s kvačko in pri tem si res sprostim glavo.
To soboto, pa je bil v Vicenzi zopet tradicionalni sejem "Abilmente" za vse (predvsem ženske) ustvarjalne duše. Raj za vse katere rade pletejo, kvačkajo, za izdelovanje voščilnic in kreativno šivanje. Pa za nakit vseh vrst, klekljanje, slaščičarstvo...
Toliko vsega, prava paša za oči , vsaj za nas ki imamo ročna dela radi, ker nas dopolnjujejo in bogatijo.
Nikoli ne bom razumela žensk katere se pritožujejo, da jim je dolgčas in ne vejo kaj bi z "vsem prostim časom", meni pa ga kronično primanjkuje.
No pa še nekaj sobotnih utrinkov za vaše očke.

Volneni večeri

Ko postanejo dnevi krajši in se zunaj ohladi, večere preživim s pletilkami in volno. Nastajajo tople volnene nogavice, rokavice, kape. Prazniki so res še daleč vendar želim do časa splesti mala topla darilca s katerimi običajno obdarim najbližje.
Začela sem z nogavicami ostalo bo sledilo po navdihu.

Nedeljska sladica

V zadnjem času sem na tesnem s časom in tako je tudi z mojimi objavami ki sledijo v zamiku od enega do nekaj dni, hmm no včasih tudi teden ali dva.
Pa vendar, včerajšnjo sladico mi je celo uspelo poslikat še predenj so jo družinski člani košček po koščku raznosili. Ni mi uspela ravno najlepša izdelava ( je primerna temu da sem jo delala prvič) vendar jo bom sigurno še naredila . Glede na to da je bil zvečer samo še en košček pa je bila očitno za vse domače okusna.